V Marakešu blizu riada ustaviva taxi, ki naju za 20 maroških dirhamov (mad) odpelje do železniške postaje kjer sva kupila vozovnice za vlak proti Casablanci (2. razred naju stane 180 mad za oba, 1. razred pa je še za 50 mad dražji po osebi). Vlak je bil nabito poln in kaj kmalu opaziva velike podobnosti med ONCF (železniško podjetje, ki deluje v Maroku) in slovenskimi železnicami. Vlak je imel namreč pol ure zamude, vlaki se med seboj čakajo in tudi po izgledu ne zaostajajo veliko za našimi 🙂
V trenutku, ko stopiva z vlaka nama že prijazen taksist ponudi vožnjo do hotela, katero z veseljem sprejmeva pa čeprav je pretiraval s ceno, ampak enostavno nisva bila ravno pri volji za pregovarjanje. Zunaj pa naju čaka presenečenje, taxi – star najmanj toliko kot midva, armatura pa se je komajda še držala skupaj. Taksist en kovček postavi na sprednji sedež, drugega pa na streho. Vso pot do “hotela” sva upala, da je prtljaga sploh še z nami 🙂
Hotel Central je bil globoko pod pričakovanji, kar pa se nama zdi, da je v Maroku neka stalnica. Zaradi poznega prihoda se odločiva, da si bova ogledala samo slavno mošejo Hassana II. Mošeja je tretja največja na svetu in njen 210 metrov visok minaret najvišja zgradba v državi. Leži ob morju in je naravnost veličastna. Zgrajena je bila leta 1993, sprejme pa kar 25 tisoč vernikov. Mošeja se nama je zdela res čudovita in definitivno najlepša in največja kar sva ji do sedaj videla. Ogled toplo priporočava.
Ko že misliva, da sva zaključila z ogledom Casablance, naju nedaleč od mošeje ustavi domačin, ki je ponujal 2 in pol urni ogled celotnega mesta z njegovim mini kombijem. Možakar je bil res prijazen in takoj sva dobila občutek, da mu lahko zaupava. Vedela sva, da če ne sprejmeva ponudbe, si Casablance dejansko nebova pogledala v celoti, zato smo se dogovorili za res solidno ceno (20 eur). Možakar naju je najprej peljal do obalnega predela Casablanca, ki mu domačini pravijo (maroški) Miami beach. Ob obali je na desetine bolj in manj prestižnih gostilnic in večina ima svoje bazene tik ob morju. Pot nas je nato vodila do bogate četrti, z ogromnimi vilami. Cena vil lahko zraste tudi do nekaj milijonov eurov, lastniki pa so večinoma princi iz arabskih držav.
Med ekskurzijo po mestu nama Ahmed poda ogromno podatkov glede življenja konzervativnih in modernih muslimanov, razlike med revnim in bogatim prebivalstvom, marsikaj sva do zdaj po pravici povedano že pozabila. Veva pa, da Ahmed prihaja iz konzervativne družine, da je njegova žena pokrita, otroci pa se prav tako nagibajo h konzervativnemu načinu muslimanskega načina življenja, kar pomeni, da so globoko usmerjeni v njihovo vero in nočejo sprememb.
Ustavili smo se na trgu Mohameda V., kjer je toliko golobov, da z lahkoto konkurirajo Benetkam. Sprehodila sva se tudi mimo čudovite sodne palače in po stari ter novi medini. Čez celotno vožnjo nama je najin tour guy ponujal celotedensko potovanje, o katerem je govoril samo o superlativih. Na začetku sva oba razumela, da naju bi njegov celoten aranžma z vključenimi hoteli, vodenjem, prevozi in ekskurzijami stal okrog 200 eurov na osebo in seveda sva bila čisto navdušena. Ampak na koncu sva bila čisto potrta, ko je Ahmed sestavil točen načrt potovanja je na koncu povedal ceno, ki je znašala 1.200 eurov, kar pa sva seveda s cmokom v grlu gladko zavrnila.
S & B
