Kamorkoli greš, pojdi z vsem svojim srcem!
Še preden svoje misli obrneva direktno na možne denarne prihranke po Šrilanki, bi želela par besed nameniti še nakupu letalskih kart. V kolikor vas to ne zanima ravno preveč, lahko odstavek brez problema preskočite…
Morje, sonce, plaža, le kaj bi lahko še več želela sredi februarja. Nekako v tem stilu zaključujeva tudi najino pot po Šrilanki, v Galle-u. Obmorsko mesto, ki ga obdajajo najlepše in najbolj znane plaže na otoku, se lahko pohvali še s starim mestnim jedrom znotraj bivše nizozemske trdnjave zgrajene leta 1663, ki je sedaj pod zaščito Unesca. V notranjosti je čutiti pridih Evrope, še predvsem z njegovo urejenostjo in butičnimi trgovinicami.
Čeprav se nama potovanje po tej državi počasi izteka, se očitno še vedno nisva dobro navadila, da je tu vsaka vožnja z lokalnimi prevozi poglavje zase. Na vlaku Nuwara Eliya – Ella sva bila deležna več urne zamude, nepopisne gneče in niti ne tako norega razgleda, kot ga opisujejo po vseh knjigah in spletu. Če ste z vlakom prišli že do Nuware Eliye, vam nadaljnje vožnje z vlakom ne priporočava, naprej se raje podajte z avtobusom (zgolj najino mnenje).
Iz Elle sva nato presedlala na direktni avtobus do Tissamaharame. Zakaj sploh v Tisso? Zaradi safarija v najbolj znanem Yala National Parku. Park se razteza na 1.268 kvadratnih kilometrih, razdeljen pa je na pet območij. Safariji potekajo v okrožju imenovanem Block 1 – ta je bil v preteklosti namenjen lovu, ki pa je sedaj že slabih 80 let strogo prepovedan. V celotnem parku živi okrog 300 slonov, leopardi, 200 vrst ptic, bivoli, kače, krokodili in še marsikaj drugega kar leze in hodi…
Kot je znano, naj bi bil nakup vozovnic za kultno vožnjo od Kandya do Nuwara Eliye oziroma do Elle, vedno pravi izziv. Vlaki so vseskozi polni in sedeži rezervirani že par dni vnaprej vnaprej. Kot so nama sporočili domačini ter zaposleni na železniški postaji, naj bi bil nakup možen samo isti dan, eno uro pred odhodom. Tako je vsakodnevno pred okencem ogromna kolona turistov, ki upajo, da bodo še lahko med tistimi srečneži, ki bodo na vlaku dobili svoj sedež. Midva sva k sreči bila med njimi in si privoščila celo malce več – ter za dve karti odštela 800 Rs (rezervirana sedeža, tretji razred).
Relativno kratka vožnja iz Polonnaruwe do Kandyja naj bi trajala nekje tri ure, a ure so letele ena za drugo, midva pa nisva bila niti blizu. Po nekje petih urah, ki smo jih porabili za vožnjo po strmih, vijugastih cestah in za prebijanje preko cestnih zapor (delo na cesti, ob cesti, pa še kje), le prideva do Kandyja, kjer pa naju je čakal pravi prometni kaos. Definitivno že noben ni več vedel kdo ima prednost in kdo ne, če bi bilo možno bi vsi vozili en čez drugega. Grozno. Lastnica najinega guesthouse-a (Homestay Garden Rest Kandy) nama je kasneje pojasnila, da takšna katastrofa traja že vsaj dva tedna zaradi takšnih in drugačnih cestnih blokad.
Kandy je res pravo prometno središče tako za vlake kot tudi avtobuse, kar se pozna tudi po številu turistov. V primerjavi s Polonnaruwo se nama je Kandy zdel kot čisto novi svet, ogromno ljudi, pekarn, trgovinic – imajo celo tudi pravi evropejski šoping center. Za domačine je Kandy najbolj sveto mesto, saj tu stoji tempelj v katerem naj bi hranili zob Bude, ki velja za sveto relikvijo budizma. Za turiste pa so poleg templja z okolico, umetnega jezera z otočkom zanimivi še Royal Botanical garden in slonja sirotišnica v bližnji Pinnewali.
Kaj je lepšega, kot začeti dan s slovenskimi besedami šrilanškega domačina sredi Polonnaruwe? To, da ti ta isti domačin, takoj, ko stopiš iz avtobusa – pokaže še vizitko najinega guesthousa, katerega sva rezervirala že vnaprej. No, povrhu vsega, sva dobila še brezplačen prevoz. Super 🙂
Polonnaruwa je bila srednjeveška pretolnica Šrilanke in glavno trgovsko križišče, kjer se je trgovalo z najredkejšimi in najdragocenejšimi dobrinami. O vsem tem pričajo ruševine in arheološki muzej sredi mesta. Ruševine se nahajajo v velikem zagrajenem parku, ki se razteza skoraj čez celotni stari del mesta.
V najinih glavah še vedno odmeva ritem indijske oz. šrilanške glasbe, ki je pet ur odmevala iz velikega zvočnika nad najinima glavama v lokalnem avtobusu, med vožnjo iz Colomba v Dambullo. S to potjo sva si malce belila glave, saj nama je vsak priporočal drugače. Nekateri pravijo, da je bolje do Kandyja z vlakom in nato naprej do Dambulle z avtobusom, spet drugi pa bi najeli avto in šoferja (kar je seveda izjemno drago). K sreči sva vztrajala pri svojem in takoj ugotovila, da sva izbrala najboljši način. Sploh če vam izdava še podatek, da vožnja dolga 170 km, stane le 174 rupij oziroma dober evro po osebi. Traja pa dobrih 5 ur, kar je precej.
Zopet lahko potrdiva, da te vsako potovanje vedno znova preseneti. Še preden sva se vkrcala na letalo v Ljubljani, sva spoznala žensko z indijskimi koreninami s Fiji-ja, ki je poročena s Slovencem. Poosebljena multikulturnost… spremljala naju je vse do Abu Dhabija in zaupala celotno življenjsko zgodbo, kjer pa so se nama stvari skorajda obrnile na glavo. Že na Brnikih nama uslužbenka na okencu nikakor ni uspela čekirati leta iz Abu Dhabija v Colombo, ampak zato ni navedla nekega tehtnega razloga. Ko pa sva ponoven “check in” želela opraviti v Abu Dhabiju (kjer sva bila že tako ali tako nenormalno pozna) so nama sporočili, da je najin let na žalost poln. Aha, tukaj torej tiči zajec..
Kaj pa zdaj? Ja, prav nič nama ni bilo jasno. Letalska družba nama je v zameno takoj ponudila prenočišče in let v naslednjem dnevu pozno popoldne, vendar pa so se stvari zadnji trenutek spremenile. Pet minut pred koncem vkrcavanja so se v najinih rokah čudežno pojavile karte za sloviti poslovni razred, kjer je na letalu prostora le za peščico ljudi. Oh ja, kaj češ lepšega, kot neverjetne zavistne poglede 4ih slovenskih turistov in besede kot so – vidva si pa privoščita 😀 seveda sva jih z veseljem pospremila zgolj z zadovoljnim nasmehom do ušes 🙂 …kart seveda nisva kupila sama, ampak nama jih je uredil delavec na letališču…
Sašina ideja in Borutova vztrajnost sta pretehtali, da mrzle zimske počitnice v februarju raje kot doma, preživiva na otoku ob Indijskem oceanu, na Šrilanki. Šrilanka, otoška država v Aziji, kjer bova lovila prve sončne žarke v letu – je poraščena s tropskim gozdom, čajevcem in obdana z rajskimi peščenimi plažami. Po vsem prebranem in slikah sodeč naju čaka potovanje, na katerem ne bo manjkalo makadamskih cest, eksotičnih živali, čaja in curryja.