Kamorkoli greš, pojdi z vsem svojim srcem!
Prvič čez Atlantik, na Karibe, direktno na Kubo. Otok, ki ga ljudje večinoma poznajo po revoluciji, Cheju in ameriškem embargu. Ampak pozabite na te bolj »negativne« stvari – tam je rum, salsa in neskončno dolge peščene plaže. Viva la Cuba!
Čeprav Kuba ni ravno destinacija za gurmanske sladokusce, ki se navdušujejo nad izjemno visoko kulinariko in Michelinovimi zvezdicami, so domači kuharski mojstri kljub zaprtosti države, iz dostopnih sestavin in kančkom inovativnosti na menije dostavili nadvse zanimive jedi. Kombinacije morda res niso vsakodnevne, ampak verjemite, prste si boste obliznili prav po vsakem obroku.
No, če izvzameva številne resorte v Varaderu, potem lahko med potovanjem po Kubi skorajda opustite misel na hrano iz drugih koncev sveta. Zato ne izgubljajte časa z iskanjem azijskih specialitet, moderne francoske kuharije ali pregrešno dobrih italijanskih testenin. Sicer, če sva iskrena… kaj ti bodo žabji kraki ali testenine s tartufi, ko pa imaš na voljo sveže ulovljene morske sadeže, jastoge, govedino, ki se dobesedno stopi v ustih in sladko sadje s kokosom, papajo in ananasom na čelu? Ponudba je res izredno pestra, zato izstopite iz svojih okvirjev in poskusite tiste prave tradicionalne kubanske specialitete. Ne bo vam žal!
Najboljše sva pustila za konec, bilo je tako enkratno, da sva ostala še dva dodatna dneva, ampak o tem kasneje 😋 22 kilometrov čudovite peščene plaže, ki se razteza čez celotno dolžino polotoka na severu države, je edini glavni razlog za obisk Varadera ali mesta barvastih zapestnic. Tukaj ne gre za umetniški unikatni nakit, temveč za plastične zapestnice s katerimi all inclusive hoteli in resorti ožigosajo svoje goste.
Mesto je ustvarjeno za turiste, en kup ogromnih hotelov, na vsakem koraku stojnice s spominki in ceste polne taxiijev. Temu primerne so tudi cene, ki so bistveno višje kot drugod po otoku, kar se pozna tako v restavracijah in barih kot tudi na raznoraznih stojnicah. V svoj žep pa moraš seči še posebej zeeelo globoko, v kolikor se želiš razvajati v enem izmed hotelskih kompleksov. Za nočitve računajo krepko nad 100 evrov, kar je seveda bistveno več kot je cena nočitve v casi.
No, pa sva ga dočakala tudi na Kubi, najinega zvestega sopotnika, dež. Z vsakim kilometrom iz Trinidada proti Santa Clari je postajalo vse bolj črno in na koncu naju je ujel ravno, ko sva vsa natovorjena pešačila proti casi. In ne ni bila samo ploha temveč je padalo skoraj dva dni skupaj, zato so se nama plani malce porušili.
Kljub temu sva uspela videti kip Che Guevare, njegov mavzolej pa je bil zaradi dežja oziroma vlage zaprt do naslednjega sončnega dne. Kubanska logika 😁 Verjetno vsi poznate tega tipa, če ne od drugod pa iz majice, ki jo je nosil eden od vaših srednješolskih sošolcev. Cheja na Kubi še vedno častijo kot boga, po njem so poimenovane ulice, njegova podoba je na spominkih, v čast so mu postavili ogromno kipov in ob avtocestah stojijo jumbo plakati z njegovim portretom in slavnim sloganom Hasta la victoria siempre! Zgodba o tem je kar kompleksna in je ne bova razlagala.. v kolikor pa imate željo pa se lahko sami poglobite v zgodovinske učbenike.
Iz obalnega Cienfuegosa sva se s zopet s taxijem odpravila na najbolj vzhodno točko najinega potovanja po Kubi, v Trinidad. Da vas ne bo skrbelo, tokrat sva vožnjo preživljala v precej bolj humanih pogojih 😁
Majhno mesto – ustanovljeno na začetku 16. stol. na bogastvu, ki ga je prinašal sladkor iz bližnjih plantaž sladkornega trsa – še danes kljub vsej poplavi turistov ohranja svojo pristnost. Imela sva občutek, da se je tukaj ustavil čas, zato nisva bila nič kaj presenečena, ko so naju ob štirih zjutraj s kikirikanjem zbudili petelini, ob petih cviljenje in zavijanje mačk, uro kasneje pa še lajež gostiteljeve čivave. Celo životinsko carstvo.
Po nekaj poskusih rezervacije avtobusa iz Viñalesa do Cienfuegosa, sva popustila in raje izbrala taxi, ki naju je tako presenetil s ceno, da se sploh nisva pogajala (2 CUC manj kot bi bil prevoz z avtobusom – 32 CUC). Na pot naj bi se podali z minibusom in vožnja naj bi trajala le 4 ure, kar bi bilo enkrat hitreje kot sva pričakovala. Stvar je bila malce drugačna (ja, malce so prikrili resnico), zjutraj naju je namreč pred hišo čakal 60 let star avto v katerega so natrpali 8 ljudi + šoferja. Ja kot v minibusu. Ni panike, bomo že preživeli.. No, sredi poti smo avto še celo zamenjali, v katerem nas je nato sedelo 15 plus en dojenček 😄 jah Kuba je pač Kuba. K sreči sva imela super družbo in celotne 4 ure vožnje, ki so se na koncu zavlekle na dobrih 7 ur so pravzaprav hitro minile.
Po treh dneh v Havani, sva se odpravila na podeželje, stran od mestnega vrveža. Natančneje v majhno mesto ali pa bolje rečeno večjo vas, Viñales, ki je od Havane oddaljen slabih 200 km oziroma 4 ure vožnje.
V kolikor boste pred vsako živahno obarvano hiško videli vsaj dva gugalnika in če se bodo po cestah sprehajali konji ali vpreženi voli potem veste, da ste prispeli na cilj. Midva sva svojo sobo rezervirala že od doma preko airbnb, ampak domačini te tu pravzaprav zasujejo s ponudbami sob že, ko stopiš iz avtobusa.
Kaj najbolj paše po 12 urah sedenja na avionu? Topel tuš, no tudi mrzel bi bil super, ampak tega v Matanzasu nisva dočakala. Glej ga zlomka.. ravno ko sva prispela, se jim je namreč pokvarila cev. Ah ja 😃 ..no, v to mesto sva prišla zaradi relativne bližine letališča (cca. 20 km), bistveno cenejših prenočišč – kot isto oddaljeni, vendar bolj turistični Varadero – in dobro avtobusno povezavo z glavnim mestom Havano, ki pa je najina prva postaja na Kubi.
Ko že govoriva o avtobusnem prevozu.. gre za vozila podjetja Viazul, ki so namenjeni izključno turistom in vozijo med vsemi znanimi in za turiste pomembnejšimi predeli otoka. Seveda so temu primerne cene. Aja, pa še nekaj.. prevoz je najbolje bookirati od doma (toplo priporočajo vsi), ker se vam namreč v nasprotnem primeru lahko zgodi, da bo vaš avtobus popolnoma poln. Btw, midva sva dobila zadnja dva sedeža.
Novo leto, novo potovanje, nova celina in nova država! Tokrat bova najin časovni stroj zavrtela za kar nekaj desetletji nazaj. Odpravljava se namreč na največji otok v Karibskem otočju, kjer se namesto s taxijem vozite s »kočijo«, namesto v hotelih spite pri domačinih in namesto brezplačne wi-fi povezave uporabljate internet, ki oddaja zelo čudne zvoke (ali pač interneta sploh ni). Komunistična država, ki je v letu 2016 izgubila svojega velikega vodjo, je znana predvsem po revoluciji in človeku, katerega potret tiskajo na majice po celem svetu. Ja.. gre za Kubo, Fidela Castra in Che Guevaro!
V letih ki prihajajo, se kubancem obetajo boljši časi, embargo z ZDA je odpravljen, turistov vse več, vendar pa s tem otok počasi izgublja svoj čar in lepoto. Zaradi omenjenega, so po marsikaterih navedbah zdaj tisti zadnji trenutki, da državo doživiš v njeni pravi luči in se ob zvokih pristne kubanske glasbe sredi ulice zavrtiš z domačini.