Zopet lahko potrdiva, da te vsako potovanje vedno znova preseneti. Še preden sva se vkrcala na letalo v Ljubljani, sva spoznala žensko z indijskimi koreninami s Fiji-ja, ki je poročena s Slovencem. Poosebljena multikulturnost… spremljala naju je vse do Abu Dhabija in zaupala celotno življenjsko zgodbo, kjer pa so se nama stvari skorajda obrnile na glavo. Že na Brnikih nama uslužbenka na okencu nikakor ni uspela čekirati leta iz Abu Dhabija v Colombo, ampak zato ni navedla nekega tehtnega razloga. Ko pa sva ponoven “check in” želela opraviti v Abu Dhabiju (kjer sva bila že tako ali tako nenormalno pozna) so nama sporočili, da je najin let na žalost poln. Aha, tukaj torej tiči zajec..
Kaj pa zdaj? Ja, prav nič nama ni bilo jasno. Letalska družba nama je v zameno takoj ponudila prenočišče in let v naslednjem dnevu pozno popoldne, vendar pa so se stvari zadnji trenutek spremenile. Pet minut pred koncem vkrcavanja so se v najinih rokah čudežno pojavile karte za sloviti poslovni razred, kjer je na letalu prostora le za peščico ljudi. Oh ja, kaj češ lepšega, kot neverjetne zavistne poglede 4ih slovenskih turistov in besede kot so – vidva si pa privoščita 😀 seveda sva jih z veseljem pospremila zgolj z zadovoljnim nasmehom do ušes 🙂 …kart seveda nisva kupila sama, ampak nama jih je uredil delavec na letališču…
No zdaj sva tukaj, na 33 stopinjah sparine, v Colombu – glavnem mestu Šri Lanke, na dnevu neodvisnosti, kar je bil podatek, ki sva ga slišala na vsakem koraku. Cela reč, zaprt center mesta, zaprte trgovine, gruče vojakov in policistov, ogromna proslava… Zanimivo. Kot je zanimiv tudi njihov javni prevoz – tu imava predvsem v mislih njihove tuk-tukovce, avte/motorje na treh kolesih. Teh mrgoli po celem mestu, kamor koli se obrneš ti hupajo in te vabijo v svoj bogato okrašen strojček. Gre res za najbolj ugoden prevoz na kratke razdalje. Vendar pa lahko kljub temu z nekaj spretnosti poganjanja privarčuješ par ducat rupijev.
Medtem, ko sva se potikala po mestu, sva kljub prazniku naletela na odprto tržnico, polno domačinov, kjer prodajajo različno sadje, zelenjavo, oreščke in še kaj bi se našlo. V primerjavi z našimi tržnicami in trgovinami, tukaj najdeva nama popolnoma nepoznane sadeže – že poznani, pa so čisto drugačnih oblik in barv, da pa o okusih sploh ne govorimo… noro.
Od samega mesta Colombo nisva ravno veliko pričakovala, saj mnogi obiska sploh ne priporočajo. Nima nekih naravnih lepot, znamenitosti ali karkoli drugega odmevnega po katerem bi se ga zapomnili. Vseeno pa je to le glavno mesto z dobrimi povezavami za naprej, kar bova seveda izkoristila.
Še eno opozorilo, ne nasedajte prijaznim domačinom, ki bi vas radi brezplačno peljali na “voden” ogled mesta s prvim tuk-tukovcem, ki pripelje mimo. Ogled se lahko konča z neprijetnim poganjanji v napetem ozračju. Saj se pričakuje, da bomo/bodo turisti podlegli in plačali visoko ceno, ki jo zastavijo že po le nekaj prevoženih kilometrih. Na žalost vsak preži na visok zaslužek.
S & B
