Morje, sonce, plaža, le kaj bi lahko še več želela sredi februarja. Nekako v tem stilu zaključujeva tudi najino pot po Šrilanki, v Galle-u. Obmorsko mesto, ki ga obdajajo najlepše in najbolj znane plaže na otoku, se lahko pohvali še s starim mestnim jedrom znotraj bivše nizozemske trdnjave zgrajene leta 1663, ki je sedaj pod zaščito Unesca. V notranjosti je čutiti pridih Evrope, še predvsem z njegovo urejenostjo in butičnimi trgovinicami.
Aja, zgoraj sva omenila sonce… no pričakal naju je naliv vseh možnih nalivov. Če malce pomisliva za nazaj, kaj takšnega še nisva doživela. V nekaj minutah se je pooblačilo in začelo ulivati, kot bi bilo konec sveta. Kaj kmalu se je v lokalu, v katerem sva sedela, nabralo za kakšnih 20-30 centimetrov vode. Noro. Vendar domačini se niso dali motiti.. še vedno so normalno ponujali hrano in pijačo ter se smejali kot da je vse v najlepšem redu 🙂 očitno je to nekaj povsem vsakdanjega.
Lej zakaj bi šla na jug otoka, če ne zaradi plaž. Med njimi seveda izstopa Unawatuna, ki je bila še pred nekaj leti proglašena za eno izmed najlepših na svetu.. trenutno pa je preplavljena s turisti, ob njej so zrasli guesthousi, bari in restavracije. Vse skupaj pravzaprav ne zgleda več tako rajsko kot je bilo nekoč, daleč od tega.
Rahlo razočarana, a še vedno odločena, da najdeva čudovito osamljeno plažo.. sva se podala po cesti proti Koggali. Pa sva jo našla, manjšo, a toliko lepšo – plažo Dalawella. Brez turistov, s palmami polnimi kokosov in svetlo modrim morjem. Sanjsko. Če ste le na pravem mestu ob pravem času, lahko na tej relaciji naletite tudi na znamenite ribiče, ki svoj ulov čakajo na visokih palicah zapičenih v morsko dno.
V novem mestnem delu, le nekaj korakov stran od glavne avtobusne postaje pa se vse življenje vrti okrog tržnic, kjer lahko kupiš vse vrste rib, rakov in škampov, začimb, dišav ter sadja in zelenjave za res smešne cene. Tam spoznaš, da dejansko obstaja ogromno oz. vsaj najmanj 20 vrst banan – od velikih do majhnih, od rdečih do zelenih in, da je kokosova voda iz svežega kokosa res najboljša. Cene, za nas eksotičnega sadja pa so tu res nizke, npr. ena banana stane 6-10 Rs oziroma okrog 5 centov , kokosov oreh pa 70 Rs, kar ne znese niti pol evra. Brez dvoma se splača poskusiti prav vse.
Šrilanka in posebno domačini so naju odkrito povedano pozitivno presenetili. So odprti, nasmejani, vljudni in vedno pripravljeni pomagati (včasih že preveč). Če temu dodaš še prepletenost sedanjosti s srednjeveško in antično zgodovino ter razgibano, čudovito okolje, kjer si trenutno lahko na plaži, nekaj kilometrov stran pa že na 2.000 metrov nadmorske višine – pa je to destinacija, ki se bo sigurno tudi pri vas kaj kmalu znašla na prvem mestu. Midva sva navdušena.
S & B
