Gre za bolj revnejši predel Malte z manjšimi naselji, ki niso preveč gosto naseljena ali turistično razvita. Za spremembo turiste srečaš le ob glavnih dveh znamenitostih v tem predelu, pri Blue Grotto ter Hagar Qim & Mnajdra Temples. Povezujejo jih na trenutke zelo urejena, na nekaterih odsekih pa katastrofalno luknjasta cesta. Iz polotoka Bugibba do še ene izmed mnogih znanih skal na Malti, že prej omenjene Blue Grotto sva porabila 2 uri vožnje.
Čas preživet na teh lokalnih avtobusih pa zna biti včasih še posebej pester. Popolna gužva, klima nabita do konca, neverjetne spretnosti šoferjev, ki ogromno krat s svojim nenadnim zaviranjem povzročijo leteč padec katere od babic oz. breztežnostno stanje marsikaterega od potnikov 🙂 Glede na to, da sva že pri lokalnem prevozu, lahko še omeniva, da se vozniki za vozovnice ne zmenijo preveč, saj le-te večkrat na dan preverjajo uradniki, ki nenapovedano vstopijo na kakšni izmed postaj (podobno kot v Ljubljani), vsakega potnika brez vozovnice doleti kazen 10€.
Blue Grotto je ogromni naravni obok, ki s hriba sega naravnost v morje. Pod njem lahko plujejo manjše ladje na katere se vkrcaš v bližnji vasici. Kljub temu, da gre za veliko stvar, sva jo gladko spregledala in iskala dobrih 15 minut. Vedno prijazni domačini naju končno usmerijo na pravo pot, kjer po mučno vročem pešačenju v hrib končno prideva do željenega cilja. Sprva nisva bila ravno prepričana ali sva na pravem mestu, nato pa med vsemi klifi le zagledava željeno sliko. Gre pač le še za eno izmed mnogih »skal« čudno zanimivih oblik, ki se nahajajo ob obalah Malte. Maltežani se namreč po najinem mnenju ne morejo ravno pohvaliti z raznolikostjo znamenitosti. Vse kar lahko ponudijo so različne velikosti cerkva, zgrajene v enakem slogu ter sto in eno skalnato gmoto nenavadnih oblik ob obali.
Po nekaj fotkah in čakanju na avtobus se odpraviva v dve postaji oddaljen Hagar Qim, tempelj, ki je starejši kot piramide v Kairu. Skupaj s templjem Mnajdra tvorita pomembno arheološko najdišče na otoku. Zaradi vremenskih vplivov sta oba templja prekrita z velikimi belimi strehami, kar naju je rahlo zmotilo, hkrati pa je tudi vstopnina 10€ na osebo bistveno previsoka za stvar, ki naju že na prvi pogled ni pritegnila. S tem sva najino »raziskovalno« pot po Malti dejansko zaključila. Ogledala sva si vse predele, ki jih omenjajo v najinem obveznem pripomočku – Lonely Planetu ali kje drugje na spletu.
Skratka, kamorkoli se obrneš naletiš na prijazne ljudi, ki pa niti ne veš ali so domačini ali turisti, vsi namreč perfektno govorijo angleško, tudi olika jim ni tuja. Le redko imaš priložnost prisluhniti njihovem materinem jeziku, malteščini. Dobila sva občutek, da jo uporabljajo le ob situacijah, ki niso za ušesa turistov. Prevzeli so tudi bolj angleški način kulinarike. Hrana v lokalih temelji na fast food različici, povsod se na meniju znajdejo ocvrte jedi, burgerji, pomfri, pice, angleški zajtrk… V malo boljših restavracijah ponudbo popestrijo tudi s svežimi ribami, ki pa nažalost kljub bližini morja dosegajo visoke cene. Pazljiv moraš biti tudi na njihov odpiralni čas, saj je večina odprta le v času kosila in večerje. Nimajo tipičnih trgovskih verig, kot sta npr. pri nas v Sloveniji Spar in Mercator, pač pa le manjše markete v zasebni lasti. Cene se razlikujejo in ponekod dosegajo dvakratno oziroma trikratno vrednost v primerjavi z našimi. Med celotnim potovanjem po Malti sva v Bugibbi le našla eden in edini, za najin žep primeren Supermarket – Carrefour in konec koncev nisva zapravila toliko denarja kot sva na začetku mislila.
Vsega lepega je enkrat konec.
S & B
