Relativno kratka vožnja iz Polonnaruwe do Kandyja naj bi trajala nekje tri ure, a ure so letele ena za drugo, midva pa nisva bila niti blizu. Po nekje petih urah, ki smo jih porabili za vožnjo po strmih, vijugastih cestah in za prebijanje preko cestnih zapor (delo na cesti, ob cesti, pa še kje), le prideva do Kandyja, kjer pa naju je čakal pravi prometni kaos. Definitivno že noben ni več vedel kdo ima prednost in kdo ne, če bi bilo možno bi vsi vozili en čez drugega. Grozno. Lastnica najinega guesthouse-a (Homestay Garden Rest Kandy) nama je kasneje pojasnila, da takšna katastrofa traja že vsaj dva tedna zaradi takšnih in drugačnih cestnih blokad.
Kandy je res pravo prometno središče tako za vlake kot tudi avtobuse, kar se pozna tudi po številu turistov. V primerjavi s Polonnaruwo se nama je Kandy zdel kot čisto novi svet, ogromno ljudi, pekarn, trgovinic – imajo celo tudi pravi evropejski šoping center. Za domačine je Kandy najbolj sveto mesto, saj tu stoji tempelj v katerem naj bi hranili zob Bude, ki velja za sveto relikvijo budizma. Za turiste pa so poleg templja z okolico, umetnega jezera z otočkom zanimivi še Royal Botanical garden in slonja sirotišnica v bližnji Pinnewali.
Do botaničnega vrta (Royal Botanic Gardens), lahko skočite na avtobus 724 iz avtobusne postaje Clock tower in tako plačate le 15 – 20 Rs na osebo v eno smer, kar je popoln drobiž v primerjavi s tuk tukom, ki vas do tja pod 300 Rs ne zapelje. Še en nasvet, pri vstopu vprašajte za študentski popust in tako prihranite še nekaj dodatnega denarja. Študentska vstopnica stane 825 Rs, navadna je za 275 Rs dražja (to je edina stvar v državi, kjer lahko izkoristite popust). Da pa si lažje predstavljate o kolikšnem denarju se tukaj pogovarjamo, lahko omeniva, da je pri trenutnem menjalnem tečaju približno 1€ – 150 Rs (zaokroženo).
Glede na čistočo in urejenost, ki sva jo bila do sedaj deležna na Šri Lanki, morava priznati, da naju je botanični vrt pozitivno presenetil. Park je brez smeti, poti so brez lukenj, vse rastlinje lepo negovano, trata pokošena… Res super kraj, kjer na enkrat vidiš celotno floro otoka, od orhidej, kaktusov, palm do začimb. Zametki botaničnega vrta segajo že v 14. stoletje, ko je bil to le kraljevi vrt, od takrat pa se širi in pridobiva na znanstveni vrednosti.
Mestno življenje sva izkoristila tudi za preizkušanje dobrot iz pekarn – od piščančjega bun-a (štručka polnjena z rahlo pekočim piščancem in zelenjavo), piščančjega rotti-ja (enak nadev, a veliko veliko bolj pekoč kot pri bun-u, zavit v nekakšni palačinki), do navadnih čokoladnih krofov. Cene se v pekarnah gibljejo okrog 50 Rs na kos. V Kandyju najdeš poleg pekarn še ogromno restavracij, kar je ravno nasprotno kot v prejšnjih mestih, kjer lahko bolj varno kosilo, brez, da bi ob tem tvegal prebavne težave, dobiš le v guesthousih. Cene pa se nekako v obeh primerih gibljejo okrog 300 do dobrih 600 Rs. Ponavadi gre za riž s curryem, mesom in zelenjavo ali pa kotthu (testeninam podobna jed, z mesom, jajcem, začimbami in res hudičevo pekočo omako).
Med sprehajanjem po mestu te na vsakem koraku spremljajo ljudje, ki prodajo nekakšne srečke. To sva opazila tudi drugje po Šri Lanki. Te prodajo na motorjih, v miniaturnih kolibah, ali pa imajo preprosto na ulici postavljeno tablo. Zanimivo je, da so prodajalci, vsaj po videzu sodeč, revnejši prebivalci. Sama logika igre nama še ni čisto jasna, niti kdo izplačuje dobitke, vendar bova še raziskala.. prav gotovo pa nama je jasno, da gredo srečke nenormalno hitro v promet 🙂
Kaj je lepšega kot, da se umakneš stran od kaotičnega, prašnega vrveža v naravo? Obiskala sva slonjo sirotišnico v Pinnewali, ki je slabo uro in pol z avtobusom oddaljena od Kandyja. Ker gre za malce daljšo razdaljo je spet bolje ujeti avtobus, kot pa preplačati vožnjo s tuk tukom. Z glavne avtobusne postaje v Kandyju štartaš z avtobusom, ki pelje proti Kegalle in izstopiš na Karandunponi za kar porabiš dobro uro in 55 Rs po osebi, nato pa presedlaš na avtobus, ki pelje še nekje 20 minut proti Rambukkani, za kar je potrebno odšteti 15 Rs na osebo, iztopiš pa v Pinnewali, le nekaj metrov stran od glavnega vhoda sirotišnice.
Slonja sirotišnica v Pinnewali je največja in definitivno tudi najbolj znana. V njej je po lanskih podatkih iz Lonely Planeta, kar 80 slonov. Mnogi trdijo, da je že davno izgubila svoje poslanstvo in je postala bolj podobna živalskemu vrtu. Definitivno so oblasti zavohale zaslužek (vstopnica 2500 Rs/osebo), saj bi vsakdo rad od blizu videl slona, se z njim slikal, ga hranil… Po najini izkušnji se s sloni relativno lepo ravna, priklenjen je bil samo alfa samec, s čimer držijo čredo na kupu med vsakodnevnim kopanjem.
Kopanje v bližnji reki, ki je čez cesto od sirotišnice oddaljena le kakšnih 200 metrov, poteka dvakrat dnevno. Prvič od 10ih do 12ih, drugič pa od 14ih do 16ih. Res super prizor. Njihovi čuvaji pa seveda radi zaslužijo še nekaj dodatnih rupij. Za slikanje s kakšnim izmed slonov moraš kar hitro odšteti 200 Rs ali še več. Po kopanju se čreda spet preseli nazaj v sirotišnico, kjer poteka hranjenje. Definitivno so gruče ljudi in neprestano fotografiranje za slona velik stres, vendar bi lahko potrdila, da so se tega že navadili in so pravzaprav zelo udomačeni. Ravno iz tega razloga, je za mnoge to bolj živalski vrt kot sirotišnica – namreč tako vzgojeni, udomačeni sloni v divjini verjetno ne bi več preživeli oziroma bi imeli veliko težav s ponovnim prilagajanjem.
Zdaj pa na vrsti še javni železniški promet. Iz Kandyja pot nadaljujeva z vlakom proti Nuwara Eliyi – če le dobiva vozovnici za to zelo zaželeno traso.
S & B
