Bonjour Madame, Monsieur.. no english please. Pariz naju je popolnoma navdušil! Enormno število prehojenih kilometrov, žulji na nogah, bolečine v mišicah.. ampak vse je že skoraj pozabljeno, definitivno pa nama bo za vedno ostala v spominu še ena nora izkušnja. Pariz sicer ni ravno poceni, vendar pa se z malce prilagodljivosti izogneš tudi prekomernemu zapravljanju denarja. Priporočava prehranjevanje v fast foodih in nasploh nakupovanje hrane in pijače v supermarketih, kjer pa je vse popolnoma dostopno za naš žep. To sicer ni nasvet za zdrav način življenja, ampak nekaj dni malce “slabše hrane” že ne more škoditi. Res je, da je med glavnimi francoskimi stereotipi tudi čudovita kulinarika.. vendar pa lakota že samo ob pogledu na števila z evri, hitro mine (vsaj pri nama).
Ampak makroni so pa makroni.. mimo teh pač ne gre. Priljubljenost jim je najbolj poskočila v zadnjih dveh letih, vendar pa že stoletja veljajo za eno izmed najbolj prestižnih in najdražjih francoskih slaščic. Gre za majhne krhke beljakove penice, ki jih združuje raznovrsten nadev. Čisto slučajno sva si jih privoščila v eni izmed čokoladnic, v stopničasti ulici, ki se vzpenja proti soseski Montmatre, znane po legendarnih umetnikih, ki vodi do snežno belih kupol bazilike Sacre coeur. Izbirala sva med mnogimi okusi in morava priznati, da napake pri izbiri nisva naredila, saj so bili prav vsi božanski in vredni vsakega evra (7 macronov = 4,5€).
Prav v bohemski soseski Montmatre doživiš življenje parižanov. Kavarna ob kavarni, ljudje posedajo s prijatelji ob kavi ali dobrem vinu.. iz pekarn diši po sveže pečenih baguetah in crossantih. Vzdušje je drugačno kot drugje po Evropi.. Mesto na katerem stoji bazilika se danes zdi miren ter spokojen, mnogi ulični umetniki tukaj iščejo svojih 15 minut slave, domačini in turisti pa si ob prekrasnem razgledu privoščijo piknik. Vendar so se ravno tu večkrat v zgodovini Pariza odvijali nemiri med katerimi je bilo prelite kar nekaj krvi, Sacre Coer pa kljub številnim bombnim napadom še danes ostaja ista. Če vam čas dopušča pa nikar ne pozabite še na spominsko fotografiranje v bližnji soseski pred kabaretom Moulin Rouge, kjer se je “rodil” ples can-can – francosko kolo 😋
V kolikor že obiščeš Pariz, si v Leonardovih očeh sigurno slabo zapisan, če svojega dragocenega časa ne zapraviš med čakanjem v neskončno dolgi vrsti za njegovo eno in edino – Mona Liso. Govoriva seveda o gospodu da Vinciju ter muzeju Louvre, ki velja za najbolj obiskan muzej na svetu. Mona Lisa je v njem razstavljena že dobrih 100 let, medtem pa je preživela napad s kislino in kamni. Njena vrednost naj bi bila neprecenljiva oz. nekateri pravijo, da bi francoska država lahko z njeno prodajo odplačala skoraj celoten državni dolg, ocenjujejo jo namreč na 1,5 milijarde funtov.. ja, prav ste prebrali 😁 No, verjetno pa bi marsikdo od vas seveda prepoznal še katero izmed 35.000 stvaritev, ki se nahajajo v tej stavbi, vendar pa najina “duša” na žalost ni ravno preveč umetniško usmerjena. Bolj nama je bil pri srcu sprehod čez ogromen park Jardin des Tuileries vse do nabito polnih Elizejskih poljan oz. Champs-Élysés, kjer si z zelo težko denarnico lahko privoščiš skorajda vse. V trgovinah se prodajajo prestižni avtomobili, oblačila svetovno priznanih oblikovalcev, pohištvo.. Midva sva bila zgolj v vlogi opazovalca 🙂
Dnevno turo: Pantheon – Louvre – Champs Élysés, zaključiva v stilu s Slavolokom zmage. Arc de triomphe je simbol francoskega patriotizma, na njem so vklesana imena številnih generalov, ki so se bojevali in umrli za Francijo. Vendar to ni glavni razlog za njegovo slavo, temveč je razgled do katerega prideš po strmih, zavitih stopnicah – tisto kar naredi to znamenitost tako zelo posebno.
Kot ni Kaira brez piramid, New Yorka brez kipa Svobode.. nikakor tudi ni Pariza brez Eifflovega stolpa. Na voljo sva imela najmanj kilometrsko kolono neučakanih turistov in vožnjo z dvigalom za 17€ na osebo ali nekaj deset ljudi, ki bi za bistveno manj denarja (11€) radi doživeli vzpon na Eifflov stolp po 360 stopnicah do 1. nadstropja in še naslednjih 360 do 2. nadstropja. Super, vsepovsod po Parizu se srečuješ s stopnicami.. Ampak te so vredne truda, saj te zgoraj vseeno čaka dvigalo, ki te odpelje na sam vrh (276 m od 324 m), od koder pa se razteza pogled na vse konce mesta. Prijetno s koristnim 😎
Arhitekt Gustavo Eiffel si sigurno ni predstavljal, da bo na njegov stolp letno vstopilo kar 6,7 milijona ljudi po tem, ko so ga želele oblasti že po 20 letih obstoja podreti. Takrat je rušenje preprečila ideja, da bi stolp lahko postal odlična platforma za postavitev anten za oddajanje radijskih valov, zdaj pa Parizu prinaša svetovno slavo in ogromno denarja, ki se steka v mestno blagajno.
Poleg omenjenih Sacre Coer, Louvre, Arc de Triomphe in Eiffel Tower ima mesto še mnogo drugih bolj in malce manj poznanih kotičkov, ki pa se jih je prav tako vredno zapomniti. Notre Dame, Hotel des Invalides in pokopališče Père Lachaise so sigurno eni izmed njih.
Še kakšen nasvet glede ostalega: Podzemna železnica (za paket 10ih kart odštejete okoli 16€) deluje po popolnoma istem principu kot npr. v Londonu ali Barceloni, zato je tu škoda zgubljati besede. Definitivno pa se vam obrestuje, če Pariz obiščete pred 26 letom starosti saj imajo skoraj povsod vstopnine (razen za Eiffel tower) za rezidente EU brezplačne in ti s tem prihranijo kar lep kupček denarja. Če sva slučajno kakšno pomembno stvar izpustila in bi vas mogoče zanimala, naju pa le pocukajte za rokav 😉
Au revoir!
S & B
