Po enourni zamudi letala že na letališču v Ljubljani, nama niti prvi prevoz v Londonu ni bil usojen. Avtobus ponudnika Terravision, kjer sva kupila povratne vozovnice za transfer do centra mesta, nama je pred nosom zaradi prezasedenosti zaprl vrata. Po neskončnem čakanju v dolgi vrsti na ledeno mrzlem vetru ter uri in pol vožnje, končno dočakava bolj pristen čar Londona – gnečo na eni izmed glavnih železniških postaj, Victoria.

Ko se za trenutek ustaviš in ozreš okoli sebe, se zaveš hitrosti tukajšnjega življenja. Ljudje hitijo sem ter tja, z vlaka na vlak, a kljub hitrosti ne pozabijo na stereotipno angleško prijaznost in vljudnost. V gnečah ljudi ves čas slišiš samo “sorry, excuse me” in podobne besedne zveze. Definitivno čisto druga pesem kot sva jo vajena iz naših koncev. Vrvež se še dodatno stopnjuje na relativno ozkih ulicah, prepletenih z verigami hitre prehrane ala Mc’Donalds, Burger King, Subway… in majhnimi kavarnicami v katerih se življenja londončanov ustavijo. V njih si s prijatelji privoščijo dolge klepete ob kavah, čajih in pregrešno dobrih sladicah. Pri vsem tem se lahko spotakneš edino ob cene, saj npr. samo za navadno belo kavo zaračunajo okoli 3£ (4€). Da o “normalni” hrani v restavracijah raje ne govoriva, saj glavne jedi izpod 10£ skoraj ne dobiš. Ja, po najinih izkušnjah je njihov življenjski slog na izjemno visoki ravni.